Prireditvi ob 80-letnici smrti revolucionarke Olge Meglič

V četrtek, 27. 10. 2022, smo čas posvetili zelo pomembni osebnosti iz naše preteklosti, Olgi Meglič. Osebnosti, po kateri nosi ime naša šola. Ker letos, natančneje 4. novembra, preteka natanko 80 let od njene smrti, smo to okroglo obletnico počastili s prireditvijo z naslovom “Dokler si svetloba, ne moreš umreti.”  Avtor te misli je Miha Klinar, partizanski pesnik, rojen 1922.

Skozi prireditev, smo veliko izvedeli o Olgi Meglič, o njenem kratkem, a za Slovence, predvsem Ptujčane in okoliške prebivalce, izredno bogatem in pomembnem življenju. Vsi ti podatki so se na zelo lep in slikovit način prepletali med revolucionarnimi pesmimi, ki so jih pod taktirko učitelja glasbene umetnosti  izvedli pevci šolskega otroškega pevskega zbora in mladinske vokalne zasedbe. Utrip vojnih grozot in naših klenih narodnih herojev pa smo na nek način lahko začutili skozi čutne partizanske pesmi pesnikov Karla Destovnika- Kajuha, Miha Klinarja in Mateja Bora. Kljub trdemu boju za preživetje, so naši narodni heroji našli čas tudi za pesem, zaigrano na harmoniko in kitaro. Nekaj teh borbenih pesmi sta nam pričarala Timotej na harmoniki in Tiana na kitari.

S svojim obiskom nas je na prireditvi počastila in nas nagovorila gostja, gospa Branka Bezeljak, predsednica Združenja borcev za vrednote NOB Ptuj.

Olgičarji smo ponosni na Olgo Meglič in vse njene sopotnike v zgodovini, ki so nam priborili svobodo in mnogi zanjo žrtvovali tudi svoja življenja!

V nadaljevanju prireditve smo čas posvetili še prihajajočima praznikoma, dnevu spomina na mrtve in 31. oktobru – dnevu reformacije. V tem delu sta za glasbeno kulturni program poskrbeli Eva z igranjem pesmi Trije korenjaki na citre, Tinkara pa nas je prijetno presenetila z igranjem melodije Zemlja pleše na saksofon.

S programom, ki je posvečen Olgi Meglič, so naši učenci še isti popoldan nastopili na prireditvi v Domu krajanov na Vičavi na Ptuju, ki prav tako nosi ime po revolucionarki.

V nadaljevanju si lahko ogledate galerijo fotografij iz prireditev ter kratek oris življenja in delovanja revolucionarke Olge Meglič.

KRATEK ORIS ŽIVLJENJA IN DELOVANJA REVOLUCIONARKE OLGE MEGLIČ

Olga Meglič je bila po besedah dr. Jožeta Potrča »izredna osebnost, naš najlepši revolucionarni lik«. Olga, rojena Furlan, 25. marca 1910 v Krminu na Primorskem, izhaja iz delavske družine primorskih Slovencev, ki se je po prvi svetovni vojni umaknila pred italijanskim fašizmom in se nastanila na Hajdini. Odraščala je na Hajdini, kjer je služboval njen oče – železničar. Zelo zgodaj je ostala brez mame. Oče se je ponovno poročil, družina se je številčno povečala in tako je še bolj začela dojemati trdoto življenja delavske družine. Osnovno šolo je obiskovala na Bregu, nato pa je morala čimprej priti do kruha.

Izučila se je pletarske obrti, delala v raznih podjetjih Hrvatske, Srbije in Vojvodine in se nato vrnila nazaj v Ptuj, kjer je dobila službo v ptujski Pletarni. Tukaj je spoznala svojega bodočega moža Albina Megliča, po rodu s Prevalj na Koroškem. Osnovno šolo je obiskoval na Prevaljah, meščansko šolo v Mariboru, v tem času pa je bil njegov oče službeno premeščen na Ptuj in Albin se je izučil pletarstva.

Po poroki z Olgo sta se v začetku tridesetih let 20. stoletja preselila v Macunovo skromno hišo na Vičavo, o čemer danes priča tudi spominska plošča na hiši. Tukaj sta pričela živeti tudi njuna otroka Boris in Milica.

Zelo dejavna in predana je bila v Društvu kmečkih fantov in deklet na Hajdini, v sindikatu Pletarne, v delavskem gibanju Svoboda in kasnejši Vzajemnosti.

Sredi tridesetih let so se na njenem domu začeli zbirati predvojni komunisti in mladi komunisti – skojevci, pa tudi drugi somišljeniki, za katere je Olga skupaj z možem izvajala različne naloge. Tako je v okviru organizacije Rdeče pomoči zbirala pomoč za družine zaprtih komunistov, skojevcev in ostalih aktivistov ter za vse tiste, ki so zaradi zavzemanja za boljše življenje in pravice ljudi, ostali brez dela. Kot kurirka je sodelovala pri širjenju ilegalnega tiska in zbiranju materiala za partijsko tiskarno s ciklostilno tehniko, ki je v letih 1937/38 delovala tudi v njeni hiši.

Od leta 1939 je bila tudi članica Okrožnega komiteja Komunistične partije Slovenije za ptujsko področje.

Kot zelo aktivna v NOB je v tajnosti povezovala mnoge ljudi v mestu, zbirala pomoč družinam in partizanom, vozila orožje in ilegalne aktiviste s čolnom čez Dravo, skrivala ranjence na svojem domu ter pomagala borcem Slovensko-goriške – Lackove čete. Preko kurirskih zvez je Ptuj povezovala z Mariborom.

Po padcu te čete, avgusta 1942 v Mostju, se je z družino za krajši čas umaknila na Koroško. V prepričanju, da je val aretacij že mimo, se je septembra 1942 vrnila. Po izdajstvu so jo skupaj z možem aretirali, moža v službi, njo doma, in ju odpeljali najprej v ptujske, nato pa v mariborske sodne zapore, kjer so Olgo 4. novembra ustrelili.

Po pričevanjih so Olgo v ptujskih zaporih zasliševali ponoči in podnevi, da je pri zaslišanju pretrpela strahotne muke, a ni klonila!

Tudi mož Albin se je v zaporu dobro držal. Mož Albin je bil nato iz mariborskih zaporov najprej interniran v taborišče Dachau in od tam leta 1943 prepeljan v taborišče Auschwitz, kjer je 6. julija istega leta umrl.

In njuna otroka?

Po aretaciji staršev sta otroka ostala sama doma. Okupatorji se takrat zanju niso zmenili. Napotila sta se k babici, očetovi materi, ki je živela na Bregu. Kmalu so ju skupaj z babico okupatorji odpeljali v Celje, v zbirni center celjske osnovne šole. Boris in Milica sta postala »ukradena otroka«, ko so ju ločili od babice.

Po pričevanju Milice sta bila z bratom odpeljana v otroško taborišče Frohnleiten, od tam pa sta šla skozi mnoga nemška »prevzgajališča« in se po osvoboditvi vrnila v domovino.  Ptujska zgodovinarka, prof. dr. Ljubice Šuligoj, tudi častna meščanka mesta Ptuja, je v publikaciji »Olga Meglič«, o njima povedala takole:

»Oropana najnežnejše mladosti in družinske skupnosti, otroka, pa vendarle s spoznanji odraslih, sta se prebijala skozi življenje – pogumno, kot sta to znala njuna starša. Dočakala sta novo življenje, v katerega je njuna mama tako močno verjela!«

Akademski kipar in restavrator Viktor Gojkovič je izdelal doprsni kip Olge Meglič, leta 1962 so v njen spomin poimenovali Proizvodno podjetje Olge Meglič Ptuj, ki se je tako imenovala do leta 1990. V letih 1978 – 1996 se je po njej imenovala ena izmed krajevnih skupnosti.

Od leta 1979, ko je nastala nova osnovna šola v prostorih nekdanje stare ptujske gimnazije na Prešernovi ulici, pa njej v čast nosi njeno ime Osnovna šola Olge Meglič na Ptuju.

 

Povzela po spodaj navedeni literaturi: Diana Bohak Sabath

  • Olga Meglič, Krajevna skupnost Olga Meglič, Ptuj, 1982, odgovorna urednica Ljubica Šuligoj.
  • Od Osnovne šole Olga Meglič do Olgice, OŠ Olge Meglič, Ptuj, 2008, str. 37.
  • 30 let, Olgica, šola mojih sanj, OŠ Olge Meglič, Ptuj, 2009, odgovorna urednica Diana Bohak Sabath, str. 9, 10.
  • Franc Milošič, Revolucionarka Olga Meglič, TV 15, 29. 9. 1983, str. 8.

 

Olgičarji smo ponosni na Olgo Meglič in vse njene sopotnike v zgodovini, ki so nam priborili svobodo in mnogi zanjo žrtvovali tudi svoja življenja!

 

 

Povej naprej ...Share on FacebookTweet about this on TwitterShare on Google+Email this to someone
(Skupno 266 obiskov, današnjih obiskov 1)

Morda vam bo všeč tudi...

Dostopnost