Zaključna ekskurzija za učence 9. razreda
V petek, 10. junija 2022, smo se devetošolci in devetošolke odpeljali na naše zadnje skupno potovanje, ki je bilo sicer kratko, a sladko.
Ob 6.45 smo odrinili z našim busom s parkirišča pod ptujskim gradom, kot običajno. A za nas – v tej ekipi – je bilo to zadnjič. Polni pričakovanj, kaj nam bo dan prinesel, smo se zaklepetali na busu in niti opazili nismo, da smo dosegli našo prvo postojanko, Lipico. V družbi strokovne vodnice smo se sprehodili po kobilarni ter spoznali zibelko lipicanske pasme in najstarejši hlev – Velbanco. Ker je dediščina Lipice izjemna in bi bil greh, če je ne bi natančneje spoznali, so nas povabili v interaktivni muzej Lipikum, v katerem smo se podrobneje srečali zibelko belih konjev.
Po ogledu nas je pot peljala na slovensko obalo, natančneje do Pirana. Obiskovalci Pirana ne morejo mimo Tartinijevega trga, kjer smo se ustavili tudi mi in dokumentirali naš obisk s “foto-shootingom”. Med vožnjo z ladjo Subaquatic smo si ogledali geološko sestavo, floro in favno priobalnega morskega dna, podmorske previse in nasade morskih školjk. Panoramska vožja od Pirana, Fiese do Strunjana nam je odprla oči, če so bile slučajno še utrujene, saj nam je postregla z lepoto obale in pogled na Piran z morske strani nas je vse po vrsti osupnil. V Strunjanu je napočil čas za druženje, saj smo lahko čofotali, se kopali oz. namakali svoje nožice in malo večje noge v morski vodi. Prav tako smo nahranili svoje želodce, saj smo si privoščili kosilo. Čas zabave, dobre volje in zadnjega skupnega druženja je žal prehitro minil in napočil je trenutek, ko smo morali ponovno na bus. Sledila je le še vožnja proti domu, kamor smo prispeli v večernih urah.
Osnovnošolska druženja z vrstniki na zaključnih ekskurzijah so prišla za nas devetošolce in devetošolke do zadnje postaje. Žal moramo izstopiti iz osnovnošolskega busa, ki bo peljal naprej, brez nas, z novimi generacijami Olgičarjev, katerim želimo, da so njihova druženja nepozabna, kot so bila naša za nas. Lepo nam je bilo, a žal ima vsaka zgodba svoj konec. Tudi naša ga ima, vsaj tukaj na naši Olgici. Hvala, Olgica za nepozabne trenutke v in izven šole!
Zapisala: Neja Gajzer, 9. b
