Kulturni dan na daljavo
V sredo, 22. aprila 2020, sredi šestega tedna dela na daljavo in na Svetovni dan Zemlje smo imeli Olgičarji ponovno priložnost preživeti dan malce drugače kot ostale dni v tednu. Imeli smo kulturni dan z naslovom “Gremo na predstavo”.
Naši učitelji so kulturni dan razdelili na tri dele. V prvem delu smo se učenci imeli možnost odločiti, katero predstavo si bomo ogledali. Učenci od 1. do 3. razreda so izbirali med lutkovnima predstavama Obuti Maček in Medved in mali, učenci od 4. do 6. razreda so imeli na izbiro film Junaki petega razreda ali gledališko predstavo Mali princ, sedmo-, osmo- in devetošolci pa so si lahko ogledali gledališko predstavo Vihar v glavi ali Kit na plaži. Sama sem izbrala prvo predstavo, saj sem pred tem že prebrala knjigo, ki me je docela navdihnila. Želela sem videti, ali bo predstava vsebinsko odstopala od literarne predloge, kar se velikokrat zgodi. V predstavi sem zelo uživala in ugotovila, da večjih razlik v vsebini ni bilo. Mladi, ki so stopili v čevlje igralcev na gledališkem odru, so se zelo izkazali, še posebej glavna oseba Nika. Poseben vtis name pa je naredil fant, ki je igral vlogo Nikinega brata Igorja, saj ima v resnici Downov sindrom.
Drugi del kulturnega dne je bil namenjen poustvarjanju. Naša naloga je bila, da se vživimo v vlogo enega izmed igralcev. Osebno sem izbrala glavno akterko Niko, saj sem skozi njeno igro v določenih trenutkih videla sebe.
Tretji del kulturnega dne je predstavljal bralni izziv. Učenci smo dobili veliko različnih možnosti, kako lahko beremo izbrano knjigo. Že ob branju idej, se mi je na obraz prikradel smeh. Ali ste že kdaj poskusili brati v kopalni kadi ali tuš kabini? Ali ste kdaj brali pod kuhinjsko mizo? Ste se že kdaj preizkusili v branju tako, da ste stali na eni nogi? Idej smo prejeli res veliko. Sama sem se odločila, da bom knjigo prebrala svoji psički Miki. Izbrala sem krajšo knjigo, slikanico, in z Miko sva jo skupaj prelistali. Opazila sem, da je njej koncentracija hitreje popustila kot meni.
V prijetnem vzdušju smo do konca pripeljali še en dan dela na daljavo.
Ko smo že mnenja, da poznamo vse mogoče “finte”, pa nas naši učitelji in snovalci dni dejavnosti znova presenetijo.
O našem počutju in doživljanju kulturnega dne pričajo nekateri zapisi učencev ter njihovih staršev, seveda pa tudi fotogalerija govori sama zase.
Zapisala učenka IP-TISK: Neja Gajzer, 7. b
VTISI UČENCEV:
Tjaša si je ogledala Obutega mačka in ga tudi naslikala. Za branje si je izbrala knjigo z naslovom Zlatolaska in trije medvedi ter jo prebrala svojim plišastim igračkam.
Tjaša Hrnčič, 1. b s starši
Mel si je z navdušenjem ogledal lutkovno predstavo in narisal prizor iz Obutega mačka. Tudi bere skoraj vsak dan.
Maja in Mel Bratušek, 2. b
Po včerajšnji lutkovni predstavi se je naša družina lotila izdelave Obutega mačka. Dokončali smo ga danes in pravkar smo ga ulovili pri dejanju, ko je opravljal posle prvega ministra posesti na Vičavi. Bi pa skoraj prišlo do zanimivega preobrata v pravljici. Namreč, ko je Obuti maček hotel požreti čarovnika v podobi miši, je pozabil, da ima zaradi koronavirusa masko na gobčku. Na srečo si je zadnji hip masko strgal z glave in hudobnega čarovnika nemudoma pogoltnil. Kraljestvo je bilo tako rešeno … Naš lutkarski projekt prav tako …
Lepe pozdrave od vseh nas …
Klemen Kelnerič, 2. a s starši
Mia si je zadala bralni izziv: berem knjigo na drevesu, obuta sem v različni nogavici in čevlje. Imam štiri poslušalce: sestrico, bratca, papija in kužko Dino.
Tanja Madjar
Maks je ilustriral Obutega mačka. Na dvorišču je psički, mamici, atiju, dedku in babicama prebral knjigo Najlepši kraj J. Ta knjiga je zelo zanimiva, prebrali smo jo že velikokrat, ima precej globok pomen. Čudoviti trenutki, zelo smo uživali.
Miha je po ogledu filma Junaki petega razreda ustvaril ilustracijo in napisal nekaj stavkov. Na terasi je meni (mami) in ptičkom, ki so skakali po vejicah kivija, prebral dve zgodbi iz knjige Zgodbice iz gozda J (Medved čuvaj in Zakaj so osla povabili na svatbo).
Lepo smo se imeli.
Družina Kukovec
Ogledala sem si predstavo Mali princ. Bila mi je zelo všeč. Nekaj časa nazaj sva z mojim atijem prebrala tudi knjigo. V knjigi je bilo veliko več podrobnosti. Priložila sem svojo fotografijo, kjer sem si kot kraj za branje knjige izbrala naše drevo lešnik, ki raste ob hiši.
Nuša Arnuš, 4. a
S sestro sva si ogledali film Junaki petega razreda, ki nama je bil zelo všeč. To pa zato, ker je bil zelo zabaven in na koncu zmaga dobrota. Film je bil poučen. Naučil naju je, da moramo odraslim zmeraj povedati resnico, kako in kaj se zgodi, saj lahko tako lažje pomagamo prijateljem.
Hana Kmetec, 4. b
Meni je bil film Junaki petega razreda zelo všeč. Moj najljubši del je bil, ko so vse kriminalce ugrabili.
Zen Fenos, 5. a
Današnji kulturni dan mi je bil zelo všeč, saj sem si ogledala zabaven film in prebrala del odlične knjige.
Eva Hvalec, 5. a
Predstava Mali princ mi je bila všeč, ker je bila malo drugače zasnovana. Všeč mi je bila tudi vsebina, ki se je malenkost razlikovala od filma z istim naslovom. Ob ogledu predstave sem se počutil mirno in veselo.
Tine Lah Mršek, 5. a
Mi smo imeli kar cela družina kulturni dan. Gledali smo moje in Ninine predloge – vsi skupaj. Predstava MALI PRINC je bila kar v redu, knjiga mi je bila bolj všeč. Film JUNAKI PETEGA RAZREDA pa mi je bil zelo všeč. Ob filmu sem se zelo zabaval. Všeč mi je bila tudi pesem filma. Super mi je bilo, da so bili junaki filma toliko stari kot jaz in da so tudi oni hodili v 5. razred kot jaz. Tudi jaz bi si želel doživeti takih dogodivščin, čeprav bi me bilo verjetno strah takih kriminalcev in ugrabiteljev. Junaki filma so se mi zdeli zelo pogumni in film je bil napet in zabaven. Narisal sem pet prijateljev v čolnu na Bledu, ko so ukradli čoln in zraven njega še kovček, ki je bil v njem.
Za bralni izziv sem si izbral LEŽIM NA POSTELJI, NOGE DAM NA ZID IN PRIČNEM Z BRANJEM. Berem knjigo Dva prijatelja.
Grega Markež, 5. b
Ogledal sem si film Junaki petega razreda. Bil mi je všeč, ker je bil zelo napet in predvsem drugačen od ostalih slovenskih filmov. Presenetilo me je tudi, da so bili tisto načrti za atomsko bombo. Mislim pa, če bi bili vsi slovenski filmi tako zanimivi, bi bili prevedeni tudi v katere druge jezike.
Matej Mlakar Belšak, 6. a
Predstava Mali Princ mi je bila zelo všeč. Počutil sem se, kot da bi bil tam in si predstavo ogledal v živo. Všeč mi je bila zato, ker je bila zanimiva, zabavna, poučna itd. Predstava po mojem mnenju ni imela nobenih slabosti.
Andraž Mršek, 6. a
Ob ogledu gledališke predstave Mali princ sem se počutil zaspano. Všeč mi je bilo, da so se držali originalne zgodbe. Ni mi bilo všeč, da petje ni bilo razumljivo.
Teo Kostanjevec, 6. a
Predstava Kit na plaži nam sporoča, da moramo imeti radi vse ljudi in da si moramo znati zaupati.
Leon Pintarič, 7. a
Predstava Kit na plaži mi je bila všeč in se me je dotaknila. Razmišljala sem, kaj bi o sebi povedal lik Igor. »Moje ime je Igor, sem pravzaprav čisto navaden fant, ki ima rad očeta in mamo in sem zelo ponosen na svojo sestro Niko, ki hodi v šolo in se ukvarja z mnogimi stvarmi. Mogoče sem malo poseben, malo drugačen, ker imam Downov sindrom. Včasih se mi zdi, da moja družina name ni ponosna in da me nimajo radi, tudi sestra me je skrivala pred sošolci. Zdi se mi, da me ne razumejo, da sem jim odveč.
Ko so nas nepričakovano obiskali sošolci naše Nike in se je ona razjezila in kričala na starše, sem začutil, da se doma premalo pogovarjamo, obiskov skoraj nimamo in zato mislim, da sem jaz kriv za to. Tudi, ko sem plesal pred sošolci svoje sestre, se mi je zdelo, da se iz mene norčujejo. To me žalosti, saj sem jaz veseljak, imam čarobne moči – sem Super Men in nikogar ne sodim. Občutek imam, da me ima zares rada le Breda, naša pomočnica. Nika je hotela pobegniti od doma in ker jo imam rad, sem pobegnil skupaj z njo. Prvič sva se zares pogovarjala, kar mi je bilo zelo všeč. Sestra se je odločila, da se vrneva domov, tam sta naju pričakala zaskrbljena starša in končno smo se pogovarjali, kar bi se morali že zdavnaj. Zdi se mi, da sta me starša skrivala pred drugimi le zato, da bi me zaščitila, videl sem tudi, da me imajo pravzaprav vsi radi. Tudi sestra me več ni skrivala pred svojimi sošolci.«
Moje razmišljanje o zgodbi in njenem nauku – vsi se včasih počutimo kot »kit na plaži« – torej drugačni od drugih. In četudi si morda na pogled drugačen (kot v tem primeru Igor), si v sebi enak kot drugi, imaš prav tako želje, potrebe in sanje kot ostali.
Naja Škoda, 7. a
Pogledala sem si obe predstavi Kit na plaži in Vihar v glavi. Obe predstavi sta mi bili zelo všeč, sploh ker smo si ju pogledali vsi skupaj, cela družina. Pogledala sem še Gregove predloge za kulturni dan. Postavila sem se v vlogo Nike iz predstave Kit na plaži. Nika si je mislila, da je najboljša v vsem. Sošolcem je pomagala pri pouku. Obiskovala je ogromno dodatnih aktivnosti, jogo, kitaro, španščino, ples in druge, ker je mislila, da starši to pričakijejo od nje. Ker ima “neumnega” brata, se ji je zdelo, da se od nje pričakuje, da je ona najboljša v vsem za oba. Mislila je, da je zelo prijazna in dobrosrčna oseba. Da se starši sramujejo njenega brata, ki ima Downov sindrom, zato se ga je sramovala tudi sama. V resnici je bila najstnica v puberteti, ki se je vzvišeno pogovarjala s hišno pomočnico, se pregovarjala in se zdirala na starše in pametovala sošolcem. Dokler se ni zgodilo, da so prišli sošolci k njej domov in se je zgodba razvila tako, da je Nika opazila kita na plaži. Kit je zelo velik in ko nasede, ga vsi vidijo. No, Nika ga dolgo ni. Kit je bil njen brat Igor, ki ga je imela celo življenje pred očmi, pa ga ni opazila. Nika je spoznala, da čeprav je imela o sebi najboljše mnenje in je mislila da vse zna, v resnici ni znala slišati niti videti. Narisala sem risbico, kako Nika in Igor zaplešeta za svoje starše.
Za bralni izziv sem izbrala : BEREM POD KUHINJSKO MIZO. Brala sem knjigo Harry Potter, pomagala sem si z lučko, ker je bilo malo pretemno.
Nina Markež, 7. b
Postavila sem se v vlogo Nike iz predstave Kit na plaži: “Mislim, da je prav super, da imam takšnega brata. Čeprav ga najprej nisem marala in sem se ga sramovala, je zdaj prav dobra družba. Tudi moji prijatelji ga obožujejo in zaradi njega sem se naučila, da moramo sprejemati drugačnost in se je ne smemo sramovati. Tudi moji starši so se spremenili. Še posebej mama, ki se ne oblači več v črna oblačila in zelo sta srečna, da se z bratom lepo razumeva. Osebi moraš dati priložnost, jo bolje spoznati in je ne ocenjevati na prvi pogled.”
To je moje razmišljanje o predstavi.
Anja Korošec, 8. a
Ogledali sva si predstavo Kit na plaži. Postavili sva se v vlogo Nike. Nika je bila zelo sposobna, odgovorna in pametna oseba. Ni se prav veliko posvečala sebi. Pomembno ji je bilo le, kaj si o njej mislijo drugi. Do vseh je hotela biti prijazna, zato je tudi vsem pomagala. Staršem je hotela pokazati, da je najboljša. Obiskovala je ogromno krožkov, samo da bi zadovoljila starše. Sošolcem svojega brata ni predstavila, ker se je bala, da bodo nanjo začeli gledati drugače, kot na “nenormalno” punco. Igorja ni spoštovala. A na koncu knjige se je vse spremenilo. Spoznala je, kako dober človek je Igor in kako je hvaležna, da ga ima. V življenju se ljudi ne sme soditi po izgledu, vsak si zasluži priložnost. Ljudje se moramo med sabo spoštovati in si pomagati. Razlikujemo se med seboj, kar je normalno in prav. Kako bi vendar bilo, če bi bili vsi enaki? Misliva, da je bila predstava zelo poučna glede odnosa med ljudmi. Vsak na svetu je lep in sposoben na svoj način.
Hana Holc, 9. a, in Ela Holc, 7. b
Torej … postavila sem se v vlogo Nike, na nek način. Seveda je ne morem popolnoma razumeti, ker jaz še nisem bila v njeni situaciji, lahko pa si mislim, kako ji je. Preselila se je v novo hišo v novem mestu. Novi učitelji, novi prijatelji, vse je novo. In Nika si je želela vklopiti se. Vendar pa zaradi njenega brata njeni sošolci niso mogli k njej domov. Ko pa zanj vendarle izvejo, zaradi skrbi in težav doma Nika kar pobegne od doma. Vendar vidi, da to ni bila rešitev. A long talk and a medical emergency later and all is well in the world.
Sara Desku, 9. b
Nika se sramuje svojega brata, ki ima Downov sindrom. Mislim, da se tega ne bi smela sramovati, ampak bi morala biti vesela, da ima tako posebnega brata.
Luka Draguš Turin, 9. b
Mislim, da je nauk predstave, da se ne smemo nikogar sramovati, saj smo vsi enakovredni in si vsi zaslužimo normalne pogoje za življenje.
Jure Tomašič, 9. b
Jaz sem veliko razmišljal o ogledani predstavi Kit na plaži in mislim, da Nika ni pravilno ravnala, ko se je sramovala svojega brata Igorja in ga skrivala pred sošolci. Že na začetku bi ga morala predstaviti vsem, saj ni ona kriva, da ima takega brata. Ker so sošolci tako reagirali na to, kakšen je njen brat, zelo dobro mislim, da bi lahko naredila kaj drugače. Jaz bi nekatere stvari naredil drugače kot ona.
Jakob Val Mogu, 9. b
