Še pet, štiri, tri… pravljice do velikega presenečenja

Proti koncu zime smo si v šolski knjižnici sposodili knjigo Primoža Suhodolčana Vitez brez krave. V uvodu je opisan deček z imenom Popek, ki je našel skrinjo, v kateri ga je čakalo sporočilo, katero je obljubljalo veliko presenečenje, če otrokom pove pet pravljic. Pravljice, ki jih je Popek pripovedoval, pa niso bile navadne, bile so nekaj posebnega. Začele so se z odštevanjem: še 5 pravljic do velikega presenečenja, še štiri pravljice …, še tri …

»V resnici ni nobenega velikega presenečenja«, nam je povedala učenka, ki ima starejšega brata, kateri je že prebral to knjigo. »Moja sestra je tudi to brala, pa tudi ni blo nič,« je povedala druga.

Pogovorili smo se o tem, kaj bi sploh lahko bilo to »veliko presenečenje«. Največ se jih je strinjalo, da je to verjetno skrinja z zakladom. Mnenja o tem, kakšen bi naj bil ta zaklad, so bila različna. Tisti, ki so menili, da je to skrinja z denarjem, zlatniki, ali nakitom, so bili v manjšini. Največ jih je bilo prepričanih, da so v skrinji sladkarije. »Bonboni! Čokolada!«

Sprijaznili smo se s trditvijo, da presenečenja ni, če pa bi morebiti vseeno bilo, »je tota skrinja globoko zakopana, pa moramo prvo dobiti narisano, ki je …,« nas je poučil učenec prvega razreda.

Kljub vsemu smo nadaljevali s prebiranjem pravljic, ki so vse imele posebne naslove, posebno vsebino in posebne ilustracije. Zraven smo se veliko smejali in naučili veliko nenavadnih besed.

Pritegnili so nas tudi drugi naslovi iz zbirke Pozor, pravljice!: Doktor za osle, Veliki bum bum čigum, Hud planet, Milo strašilo, Kuža, zaljubljen kot pes, Ribo na glavo, pa spat!, Pica je kraljica, Ti kanta požrešna in Stara muha, dobra juha.

Prebrali smo prvo knjigo, pa drugo in tretjo … , ko so v šolski knjižnici zmanjkale zaloge knjig iz te zbirke.

Pomoč smo poiskali pri sosedih, v Mladinski knjižnici Ivana Potrča.

Nekega dne smo slišali govorice, da JE »veliko presenečenje«. A le, če se prebere določeno število knjig.

»Kolko jih te moremo prebrati?« je zanimalo učenko.

»Če pa zdaj beremo zadnjo knjigo!« je ugotovil drugi.

Pravega odgovora nismo poznali.

Naslednji dan smo prebrali zadnjo pravljico. Nekdo nam je povedal, da se bo presenečenje zgodilo v petih dnevih. Po naših izračunih, bi to moralo biti najpozneje v torek.

Še 5 dni do velikega presenečenja!

Po kosilu smo se odpravili v mladinski oddelek mestne knjižnice, saj smo morali vrniti prebrane knjige. Knjižničarka nas je pohvalila, ker smo prebrali toliko knjig. Ko smo odhajali, nas je zaustavil knjižničar, ki nam je predal sporočilo, v katerem je pisalo:

»To ni navadno sporočilo, to sporočilo je nekaj posebnega. Pojavi se le tistim, ki pridno uporabljajo polnilce glav.«

Podpisan je bil Popek, ki je od nas pričakoval, da ugotovimo, kaj so polnilci glav.

»To so možgani!« »Ne, to so misli!« »To je takšen kabel, ki se vtakne v usta, da se glava lahko napolni …« »To je šola!« »To je znanje!« »To so knjige!«

Na koncu smo bili enotnega mnenja, da so to knjige. Težava se je pojavila, ker nismo vedeli, kje naj pustimo odgovor, ki smo ga napisali Popku.

»Na okenski polici …«  »Ne, tam je nevarno, ker lahko Popek pade.« »Ja, pa čistilka ga lahko vrže v smeti!« »Jaz ga bom nesel domov,« se je ponudil en učenec, »Popek ve, kje sem doma, saj sem danes zjutraj že dobil njegovo sporočilo. Toto!« je pokazal na Popkovo sporočilo. Na vprašanje, kje ga ima, nam je odgovoril: » Ati in mami sta ga vrgla v smeti pa ga je Popek pobral ven in odnesel v knjižnico. Ati in mami mi vse liste vržeta v smeti,« je bil ogorčen.

»Jaz sem tudi nekaj slišal, da je ponoči nekaj zružlo,« se je spomnil drugi. »Mogoče je bil tudi pri meni doma?« »Pri meni je tudi bil in mi pustil listek, samo sem ga zgubo,« je povedal tretji.

Ugotovili smo, da je najvarneje, da naš odgovor odnesemo knjižničarju. »Mogoče pa je on Popek?«  »Ja, zdaj je Popek že zrastel od te, ko je hodil po svetu in govoro pravljice.« »Mogoče pa so nam to napisali samo zato, da bi večkrat šli v knjižnico?«

V ponedeljek nas je presenetila informatorka, ki nam je predala naslednje sporočilo: »Kaj je tovarna listov, na katere ne moremo pisati?«

Spet je bil podpisani Popek.

»To je drevo!« »Zaklad je zakopan pod drevesom!«

Odločili smo se, da gremo pogledat edino listnato drevo na šolskem dvorišču.

»Nekaj je tu!« »Na drevesu je listek!« 

ŠE EN DAN DO VELIKEGA PRESENEČENJA

»To je jutri!«

Nestrpno smo pričakovali naslednji dan.

Ko smo se po kosilu vrnili v našo učilnico, nas je na blazini čakal nenavaden zemljevid.

Najprej smo ga temeljito preučili.

Na njem so bile napisane čudne zahteve: trije jelenji poskoki, 25 mišjih korakov, 8 medvedjih korakov, 11 zajčjih poskokov, 20 mačjih korakov, 26 belih in modrih ploščic …. Pred vsako novo zahtevo smo se morali obračati, ali v levo ali v desno. Zemljevid nas je pripeljal v šolsko knjižnico. »Tu je zaklad!«

Do označenega zaklada nam je ostalo še nekaj nalog, ki so nas pripeljale do police s skrinjo.

Previdno smo jo odprli. V njej so bile sladkarije in sporočilo: »Ta skrinja ni navadna skrinja, ta skrinja je nekaj posebnega. Pojavi se na različnih krajih, ob različnem času in po točno določenem številu prebranih knjig. Katero je to število, moraš ugotoviti sam.«

                                                                                     Popek

Posebno presenečenje nam je pripravila še knjižničarka Alenka, ki nam je za nagrado prebrala zgodbo o Petru Nosu.

Končno je sledilo sladkanje. Zraven smo se pogovarjali o zakladu v šolski knjižnici.

Kakšen zaklad nam še lahko skriva šolska knjižnica? Kaj je največji zaklad, ki je tukaj? Kakšno bogastvo je skrito tu?

To so knjige. Ene nam dajejo znanje, ene nas popeljejo v čudovite in pravljične svetove. Vse pa nas bogatijo.

Učenci OPB z vzgojiteljico Mojco Rimele