Valeta 2024
Kot že druge generacije devetošolcev pred nami, smo se tudi mi noro veselili enega – za nas – najpomembnejših dni v šolskem letu. Valete, seveda. Tako smo se v petek, 14. junija 2024, ob 16. uri, vsi devetošolci in devetošolke zbrali v šolski telovadnici in nestrpno pričakali naše, za nas najpomembnejše goste: starše, sorojence, stare starše in seveda naše učitelje ter učiteljice. Prireditev, na katero smo se intenzivno pripravljali, se je začela ob 16.30.
Led je namesto nas prebil naš plesni učitelj, Jernej Brenholc, ki je pozdravil vse prisotne, in nas na humoren, profesionalen način vodil skozi najrazličnejše latino in standardne plesne ritme. Otvoritev plesnega dela prireditve smo, kot je zdaj že tradicionalno na valetah, namenili četvorki, v okviru katere smo se predstavili v treh slikah. Nato smo se zavrteli v ritmih valčka, se dokazali v korakih bluesa, sambe, discoswinga in free styla, v okviru katerega smo poskrbeli za smeh in zabavo. Nekaj plesnih korakov smo zaplesali tudi v krogu, ob tem pa menjali svojega plesnega partnerja, kar nam je predstavljalo precejšen izziv, ki smo ga prav tako uspešno prestali. Naš plesni učitelj je dejal, da smo bili odlični!
Plesni poslastici je sledil kulturni program, ki smo ga, na humoren način, pripravili devetošolci z našima razrednikoma, Tomažem Zobcem in Danielo Štumberger. Poimenovali pa smo ga preprosto “Potovanje okrog sveta z 9. b in a”. V čevlje voditeljev so stopili Nina Hodnik, Gaja Urek, Ammar Vertič, Matija Masten in Matjaž Habjanič. Vse skupaj smo popestrili z glasbenimi točkami, v katerih so blesteli Gaja Urek, Eva Ritonja in vsi fantje generacije 2015–2024. Glasba, s katero smo postregli, je bila vrhunska! Prav tako smo se devetošolci odlično izkazali v plesnih točkah, s pomočjo katerih smo obujali spomine na plavalni tečaj, šole v naravi, London, ekskurzije in srečelov. Tako mi kot naši bližnji smo uživali ob spominih in samih predstavitvah naše generacije, ki so potekale na malce začinjen način, le-ta pa je obiskovalcem privabil nasmeške na obraz.
Devetletno krojenje osnovnošolske pravljice ne bi bilo tako uspešno brez naših učiteljev in učiteljic, naših razrednikov, drugih delavcev šole in seveda brez kapitanke naše ladje “Olgice”, gospe ravnateljice, Helene Ocvirk. Vsem smo namenili besede zahvale, ki so bile iskrene in tople. Kot češnjico na torti pa smo nagovorili tudi naše starše, ki so nam vsa leta stali ob strani, nas bodrili, nam prisluhnili, ko smo imeli težave, se smejali z nami, ko smo bili srečni, skratka tisti, ki dihajo z nami in za nas. Dragi naši starši, še enkrat: hvala vam za vse!
Nastopil je uradni del valete, v katerem so naša razrednika, gospa knjižničarka in ravnateljica razglasili zlate bralce, zlate odličnjake, devetošolce in devetošolke, ki smo se v teh devetih letih še posebej izkazali na kulturnem, humanitarnem ali športnem področju. Tako zelo uspešni smo bili, da so nas od “aplavdiranja” kar bolele dlani. Brez “naj kulturnice/naj kulturnika” in “naj učenca/naj učenke” generacije na Olgici pa res ne gre. Imenovani so bili tudi učenci, ki so bili najuspešnejši med uspešnimi Olgičarji. Naj kulturnica generacije 2015–2024 je postala Tisa Julija Golob, za naj učenko generacije pa je bila razglašena Nina Hodnik. Prav tako je priznanje za udejstvovanje na športnem področju prejela Clea Haunholter. Letos so tudi prvič podelili priznanja na podjetniškem področju, ki smo jih prislužili Tiana Mlakar, Blaž Zelenik, Timotej Mlakar in Ammar Vertič. Za udejstvovanje na tehničnem področju sta priznanje prejela Tim Benko in Gaja Urek, za udejstvovanje na področju prostovoljstva pa smo posebno priznanje prejeli Tiana Mlakar, Timotej Mlakar, Eva Hvalec, Gaja Urek, Nina Hodnik in Grega Markež. Priznanje za uspehe na tekmovanjih iz znanj pa so prejeli Ula Čeh, Nace Kolar in Gaja Urek.
Kot piko na “i” smo prireditev zaključili z našo himno, himno generacije 2015–2024, z naslovom “Zgodba o prijateljstvu”.
Ker je bila prireditev nabita s čustvi sreče, zadovoljstva, hkrati pa tudi žalosti zaradi slovesa, ni manjkalo niti solz. Vendar so to bile solze, ki govorijo same po sebi, ki ne potrebujejo prevoda, ne potrebujejo besed.
Olgica je bila devet dolgih let naš drugi dom. In kje je lepše kot doma? Žal se moramo danes od svojega drugega doma posloviti. S solzami v očeh te zapuščamo, naša draga Olgica, saj moramo naprej, novim zmagam nasproti. A vedi, da te bomo za vedno nosili v srcu. Kamorkoli nas bo pot zanesla, bo Olgica v naših srcih živela naprej. Tukaj smo stkali prva prijateljstva, našli prve simpatije, si nabrali veliko znanja na najrazličnejših področjih. Vedi, draga Olgica, da si dobro opravila svoje delo! Dala si nam znanje, naučila si nas, katere vrednote štejejo, pokazala si nam, kako biti prijatelj in da smo drug za drugega in eden za vse močnejši.
Hvala ti in vse dobro vsem, ki ostajate na naši Olgici!
Zapisala: Tiana Mlakar, 9. b
Povezava za prenos fotografij v izvirni ločljivosti (1,5Gb)
