Korak k Sončku – projekt, ki povezuje in bogati
Drugačnost … pojem, ki kar hitro zaznamuje. Nekateri imamo črne oči, drugi modre … eni smo veliki, drugi majhni … eni imajo gibalne težave, drugi težave z zdravjem … Vsi pa moramo živeti eden z drugim, biti sprejeti, zagotoviti vključevanje in preprečiti izključevanje …
Učenci 6. a razreda smo imeli letos pri pouku nemščine prav posebno nalogo. Sodelovali smo v projektu ˝Korak k Sončku˝. Učiteljica Tonja nam je na začetku leta sporočila, da bomo lahko sodelovali z društvom Sonček in tako deležni prav posebne naloge – preizkusili se bomo v vlogi učitelja, oziroma postali za en dan ˝čisto pravi učitelji˝. »Zakaj pa ne?« Deliti znanje naprej, se nam je zdela odlična zamisel! Zelo smo se razveselili priložnosti in se takoj lotili dela. Naloga, ki smo jo dobili, je bila za nas velik izziv. Najprej smo se razvrstili v skupine, si razdelili teme in že se je začela naša razburljiva, zabavna pustolovščina, saj smo uporabnike VDC (varstveno delovnega centra) učili nemškega jezika. Zaradi epidemioloških razmer sta društvo Sonček lahko obiskala le dva učenca naenkrat. Obiskali smo jih petkrat, in sicer v mesecu maju in juniju. Teme, ki smo jih obravnavali, so bile: osnovni pozdravi, števila, barve, kako predstavimo sebe in druge ter nemško-angleške besede.
Zelo smo se zabavali, ko smo pripravljali različne naloge in igre, saj smo jim skušali izbrane teme približati na njim razumljiv način. Tudi mi smo se pri tem veliko naučili, saj smo se približali uporabnikom centra Sonček, ki imajo posebne potrebe. Presenečeni smo bili nad njihovim znanjem nemščine, predvsem nad tem, kako veliko so si zapomnili. Tudi naša družba jim je koristila, saj je za njihovo rast zelo dobrodošel občutek sprejetosti v družbi. Upamo, da so iz naših zabavnih ur nemščine veliko odnesli, mi pa smo z njimi spoznali dobre in nasmejane ljudi, posledično pa postali veliko bolj empatični do drugačnih. Spoznali smo, da je njihov način življenja in stik z ljudmi podoben našemu. Želimo si, da se naše druženje nadaljuje. Povabili smo jih, da se nam v naslednjem šolskem letu pridružijo pri urah nemščine, ki bodo potekale pri nas na šoli.
Upamo, da bo takšnih projektov še več in da se jih bomo lahko udeležili.
Zapisala: Nace Kolar in Eva Hvalec, 6. a
Moje izkušnje
Projekt kot celota se mi zdi zelo pomemben! Med seboj se razlikujemo in zelo pomembno je, da se imamo radi in znamo sprejeti eden drugega, ne glede na zunanjost ali na to, kakšne posebnosti imamo. Zelo sem vesel, da sem imel priložnost sodelovati pri tako odličnem projektu! (Matjaž Habjanič, 6. a)
Ko smo bili v društvu Sonček, sem se v vlogi učiteljice zelo zabavala. Pri učencih sem takoj opazila, kako so se trudili in se z veseljem učili nemškega jezika. Zelo so me presenetili, saj so si snov hitro zapomnili. Ta obisk bi še enkrat z veseljem ponovila. (Tajda Grah, 6. a)
Zelo sem se veselil učne ure v Sončku na Ptuju. Njihovo delo sem spoznal že v prejšnjem obisku in sem bil zelo navdušen. Tokrat sem bil v vlogi učitelja in sem predstavil števila v nemškem jeziku. Malo me je bilo strah, vendar smo skupaj zmogli. Lepo se je bilo družiti z njimi in upam, da se bodo še takšne ure ponovile. (Kai Stöger, 6. a)
To druženje je bilo zame zelo lepo. Razumem ljudi, ki imajo težave, saj imam sam brata, ki je invalid. Hodi na različne terapije, da mu olajšajo njegov vsakdan. Star je petnajst let in obiskuje Dnevni center v Dornavi. Je tudi zelo dober »računalničar« in za svoje sposobnosti obvlada svojo tablico. Tudi veliko uporabnikov iz Sončka ga pozna. Prosim, tudi jaz vam polagam na srce iz mojih izkušenj, sprejmite ljudi pa četudi so drugačni. (Nace Kolar, 6. a)
