Moja pravljica 2019

Pa je tukaj! Nova številka spletne knjige Moja pravljica. Tokrat so pravljice nastajale izpod peres naših mladih umetnikov na prav poseben način.

A še preden vam razkrijem kako, si preberite letošnjo poslanico, ki jo je tokrat ob mednarodnem dnevu knjig za nas bralce ustvaril litovski pisatelj in ilustrator Kęstutis Kasparavičius:

/»Mudi se mi! … Nimam časa! … Adijo! …« Takšnih vzklikov dandanes najbrž ne slišimo samo v Litvi, ki leži v samem središču Evrope, temveč še marsikje po svetu. Pogosto nas tudi prepričujejo, da živimo v stoletju informacijskega preobilja, v stoletju, ko sta naglica in hitenje neizbežna.

A zgodi se, da v roke vzameš knjigo in začutiš, kako je lahko tudi drugače. Knjige imajo namreč čudovito lastnost – pomagajo nam, da ne hitimo. Ko listaš po knjigi in se mirno zatopiš v njeno vsebino, te na lepem ni več strah, da bi vse neopaženo zdrvelo mimo tebe. Tedaj spoznaš, da se ti ni treba brezglavo mučiti z nepomembnimi opravili. V knjigi vse poteka tiho in po natančnem redu. Morda je tako tudi zato, ker so strani v njej označene s številkami in ker med listanjem nežno in pomirjujoče šelestijo. V knjigi se dogodki iz preteklosti brez težav srečujejo z dogodki, ki se šele bodo zgodili.

Knjižni svet je široko odprt, resničnost v njem je poljubno prepletena z izmišljotino in domišljijo. Včasih se niti ne zavedaš več, ali si v knjigi ali v življenju opazil, kako čudovite so kaplje snega, ki se tali na strehi, in da jerebikove jagode niso le lepe, temveč tudi grenke. Kdo ve, ali si v resnici ležal sredi poletja na travi, nato pa prekrižanih nog gledal oblake, plavajoče po nebu, ali pa si o tem samo bral v knjigi.

Knjige nam pomagajo, da ne hitimo, knjige nas učijo opazovanja, knjige nas vabijo, pravzaprav nas kar silijo, da sedemo. Najpogosteje jih namreč beremo sede, in sicer tako, da jih položimo na mizo ali na kolena, mar ne?

Ali si morda tudi ti med branjem opazil nekaj nenavadnega, namreč da tudi knjiga strmi vate? Da, da, tudi knjige znajo brati! Berejo ti s čela, z obrvi, iz tvojih dvignjenih ali spuščenih kotičkov ustnic, še najraje pa berejo iz tvojih oči. Po očeh namreč prepoznajo, ali… No, saj veš, kaj!

Knjigi na tvojih kolenih gotovo ni dolgčas. Tisti, ki bere, naj bo otrok ali odrasel, je vendar že sam po sebi mnogo zanimivejši od tistega, ki se knjigo boji prijeti v roke in ki kar naprej hiti, saj nima časa, da bi se usedel in se razgledal okoli sebe./

In zdaj še o tem, kako so nastajale naše pravljice.

V letu 2019 namreč  v Mestni občini Ptuj praznujemo častitljivih 1950 let od prve omembe mesta v pisnih dokumentih pod sloganom »Vivat Poetovio!«. Ob tako pomembni obletnici se bodo v mestu odvijali štirje večji dogodki, med njimi tudi osrednja slovesnost ob občinskem prazniku. V času celoletnega praznovanja se bo v mestu zvrstilo veliko manjših, spremljevalnih prireditev. Zaradi tako pomembne obletnice smo se tudi na Olgici odločili, da so letošnje pravljice namenjene prav našemu mestu – mestu Ptuj. Učenci so se naloge lotili premišljeno. S seznanjanjem z že obstoječimi pravljicami, vezanimi na naše mesto in s proučevanjem zgodovine Ptuja. Zgodovinska dejstva so na zelo inovativen način vpletali v okvirje pravljice in nastali so čudoviti izdelki.

Med pravljicami boste zasledili tudi pravljico učenca naše pobratene OŠ Đuro Ester iz Koprivnice, ki jo je napisal v svojem materinem jeziku, torej v hrvaščini, v okviru projekta Branje ne pozna meja, v katerem že nekaj let sodelujemo.

Zato, dragi bralci, zdaj nikar ne hitite. Potopite se v svet neverjetnih pravljic našega mesta in bodite ponosni, da živite tukaj!

Knjižničarka Alenka Kandrič

Povej naprej ...Share on FacebookTweet about this on TwitterShare on Google+Email this to someone
(Skupno 43 obiskov, današnjih obiskov 1)

Morda vam bo všeč tudi...