Kamišibaj v šolski knjižnici

Branje ni samo delo, vzgoja čustev, razvoj domišljije in celo osebnosti, predvsem je velikanski užitek. Prav zaradi tega otroški pisatelji pišejo knjige…” je zapisal slavni ruski pisatelj in pesnik Sergej Mahotin v letošnji poslanici ob mednarodnem dnevu knjig.

Na Olgici že vrsto let dokazujemo, da imamo tudi pri nas številne uspešne mlade pesnike in pisatelje, ki ustvarjajo pesmi, zgodbe, pravljice, stripe… Te lahko prebiramo tudi v številnih šolskih izdajah (v pesniški zbirki Prvi koraki, v spletnih knjigi Moja pravljica, v glasilu Olgica in mi) ter v drugih medijih.

Posebnega ustvarjanja domiselnih zgodb pa smo se letos lotili učenci  5. a razreda, skupaj z našo razredničarko Simono Jakomini. Ustvarili smo čisto pravo KAMIŠIBAJ GLEDALIŠČE. Svoje zgodbe smo ob spremljajočih dejavnostih, ki so potekale v šolski knjižnici v mesecu knjige in jih je vodila naša knjižničarka Alenka predstavili učencem od 1. do 5. razreda. Morda v sami predtavitvi izgleda, da je to sila preprosta stvar, moramo povedati, da ni tako. Prav vsak učenec v razredu je napisal svojo zgodbo. To smo morali še ilustrirati kakor, da ustvarjamo slikanico. Ilustracije so morale biti povezane tako, da so že brez besedila pripovedovale zgodbo. Vse skupaj je od nas zahtevalo veliko truda in časa, vendar nam je na koncu uspelo. Ko so naš trud učenci gledalci poplačali z velikim aplavzom in željo, da bi nas še poslušali, smo bili zelo veseli in zadovoljni.

Ker mnogi ne poznajo kamišibaj gledališča je prav, da vam več povemo še o njem.

KAMIŠIBAJ GLEDALIŠČE je edinstvena oblika uprizoritvene umetnosti. Je pripovedovanje ob slikah na malem odru. Prihaja z Japonske, kjer kami pomeni papir, šibaj pa gledališče. Pripovedovalec oz. kamišibajkar stoji ob malem lesenem odru. Ob pripovedovanju zgodbe v odru menja slike/ilustracije, na katerih vzporedno s pripovedovanjem teče zgodba. Slike prikazujejo pomembne dogodke v zgodbi podobno kot pri stripu.

Kako so kamišibaj gledali včasih?

Nekoč se je kamišibajkar pripeljal s kolesom. Na prtljažniku je imel pritrjen lesen oder, pod katerim so bili predali za sladkarije. Na svoj prihod je  opozoril z udarjanjem dveh paličic drugo ob drugo. Kmalu se je okrog njega zbrala množica otrok in krajanov. Za drobiž so si kupili sladkarijo in ogled predstave.

Kamišibajkar je svojo zgodbo premišljeno pripravil v nadaljevanjih. Ko je bilo najbolj napeto, se je poslovil in odpeljal. S tem si je zagotovil publiko ob naslednjem obisku.

Korenine kamišibaja segajo daleč nazaj v zgodovino

V obliki, kot ga poznamo danes, se je pojavil okoli 1929 na Japonskem. V veliki svetovni gospodarski krizi je doživel svoj vrh do leta 1931, ko je bilo samo v Tokiu 20.000 kamišibajkarjev (30.000 jih je bilo vseh širom po svetu). Ohranil se je celo med drugo svetovno vojno kot politično propagandni medij.

S pojavom televizije je nato počasi spet zamrl. Zanimivo je, da so televiziji na začetku rekli “denki” kamišibaj , kar po japonsko pomeni električni kamišibaj.

 

Učenci 5. a z učiteljicama Simono Jakomini in Alenko Kandrič

 

 

Povej naprej ...Share on FacebookTweet about this on TwitterShare on Google+Email this to someone
(Skupno 111 obiskov, današnjih obiskov 1)

Morda vam bo všeč tudi...