Posebno priznanje na natečaju “Moja najljubša igra na prostem”

V časopisu Večer so jeseni razpisali nagradni likovni in literarni natečaj z naslovom Moja najljubša igra na prostem. Zakaj so se tako odločili? Navedli so razloge, da se zavedajo, da v sodobnem načinu življenja nekaj ni prav. Otroci veliko prostega časa preživijo pri elektronskih napravah in se vedno manj družijo na svežem zraku, posledice pa so slaba drža, slabše motorične sposobnosti, nazadovanje njihovih socialnih veščin in spretnosti.

Njihova prva ideja te akcije je bila spodbuditi otroke, da se spomnijo ali celo naučijo na novo kakšne igre, ob katerih so prejšnje generacije odrasle ter jih obvarujejo pred pozabo. Take igre so se igrali naši dedki, babice, pradedki, prababice … in so mogoče postale že običaj. Prenašale so se iz roda v rod. Ponavadi so izredno raznolike ter preproste, zato hitro naučljive. Poskrbele so za dobro vzdušje, popestritev in krajšanje časa. Pripomočki za igre so naravni (iz narave), preprosti in lahko dostopni. V igrah je poudarek na ročnih ali umskih spretnostih, pravila v družbi, spodbujajo zdravo tekmovalnost ter iznajdljivost.

Pomena igre in njenega izrednega pomena za otroke se zavedamo tudi v podaljšanem bivanju. Igra je ne le osnovna dejavnost, ampak tudi potreba vsakega otroka in pogoj, da se normalno psihično in fizično razvija. Po eni strani so torej izbira in način otrokovega igranja odvisni od njegove trenutne razvojne stopnje (gibalnih in kognitivnih sposobnosti, emocionalne in socialne zrelosti), po drugi strani pa igra vpliva na to, da otrok v razvoju napreduje.

Z učiteljico ga. Lidijo Žmavc, sva se odločili, da z otroki iz podaljšanega bivanja sodelujeva na natečaju, saj obožujejo igro in igro na prostem. Malo smo se pogovorili, kako so se igrali včasih, kje so se igrali ter spoznali nekaj »starih« iger. Sama sem se odločila, da predstavim igro, ki so se jo igrali na prostem – vlečenje vrvi. Najprej smo se jo igrali, nato pa smo jo poustvarili. Uporabili smo različne tehnike. Otroci so najprej narisali svojo figuro v poljubnem gibanju – kako vleče vrv, nato so figure pobarvali z voščenkami. Na koncu smo vse skupaj poslikali z vodenimi barvami, ter pritrdili vrvico.

Sodelovali so učenci, ki so v podaljšanem bivanju in so želeli sodelovati. To so: Neža Gašparič, Jure Janžekovič, Rene Kramberger, Luka Sarić, Nina Kekec, Zaja Postružnik, Leo Merc, Alja Sedič, Matjaž Alič, Darma Fenos, Žiga Čeh, Rok Gojčič, Emma Sartor, Urh Šajtegel, Naja Škoda in Mai Karo.

Naš skupinski izdelek so uvrstili med najboljše. Izdelek je razstavljen v javnem zavodu Pokrajinskega muzeja Maribor, kamor si ga lahko greste tudi ogledat. Prav tako je bil objavljen v časniku Večer in v publikaciji Večerkova akcija: Se vidimo na igrišču!.

Upam, da bodo generacije otrok, ki prihajajo, še naprej spoznavale in ohranjale našo kulturno dediščino tudi tako – preko »starih« iger.

 

Zapisala: Nina Godec Meško, nadomestna učiteljica v OPB

igra_na_prostem_natečaj

Posebno priznanje za skupinski izdelek – OŠ Olge Meglič Ptuj, 1. b + 2. a. Avtorji: Neža Gašparič, Jure Janžekovič, Rene Kramberger, Luka Sarić, Nina Kekec, Zaja Postružnik, Leo Merc, Alja Sedič, Matjaž Alič, Darma Fenos, Žiga Čeh, Rok Gojčič, Emma Sartor, Urh Šajtegel, Naja Škoda in Mai Karo.

Mentorica: Nina Godec Meško

Povej naprej ...Share on FacebookTweet about this on TwitterShare on Google+Email this to someone
(Skupno 79 obiskov, današnjih obiskov 1)

Morda vam bo všeč tudi...